Koko i duhovi 2011 Slovenian

Posted by on August 9, 2012

movie image

Download subtitles of Koko i duhovi 2011 Slovenian

Koko and the Ghosts -- A detective story starring a twelve year old hero, brave enough to suppress his fears and smart enough to solve a big mystery.

 

Dober večer in dobrodošli
v najbolj gledanih 30 minut.
V zadnjih 24 urah …
je bilo na Hrvaškem oropanih sedem
bencinskih črpalk. Tista v Orehovcu
že tretjič letos.
Zagrebška policija je aretirala
največjega tatu avtoradiev
v zgodovini. V njegovem stanovanju
so našli več kot 2000 radiev.
V teh težkih časih je naša
policija v nezavidljivem položaju.
Plače ostajajo iste,
dela pa je vedno več.
Stopnja kriminalitete se povečuje,
prav tako kot nezaposlenost.
Ampak spomnimo se
na dogodek iz lanskega leta,
ko so policiji pri njihovem delu
pomagali otroci.
Zeleni vrh je majhna, idilična
vasica z okrog 300 prebivalci …
Tako idilična, da tja
policija redko zahaja.
To se je spremenilo lansko
poletje, ko je nekdo pričel krasti
ljudem živino in perjad.
Še preden pa je
policiji uspelo
razrešiti primer, je to uspelo
skupini fantov in deklet,
ki so bili stari 10 let.
Na podlagi njihovih junaških del
je nastal uspešen roman.
Skrivnost na Zelenem vrhu.
Poglejmo si, kako junaki romana
prenašajo novo pridobljeno slavo.
Nahajamo se na Zelenem vrhu,
na kraju, kjer so pred letom
majhni otroci ujeli
nevarne tatove.
Eden izmed junakov, Ratko Milić,
je z nami, da bi nam povedal
kako se počuti kot junak v resničnem
življenju in kot junak romana.
Ratko?
-Koko.
Prosim?
-Recite mi kar Koko.
Tako me imenujejo tudi v knjigi.
-Dobro. Koko. Povej nam …
ali si v šoli popularen?
-Hodim v majhno šolo.
Komaj ducat nas jo obiskuje.
In vsi skupaj smo ujeli tatu.
Tako da smo popularni
med seboj.
Kaj pa to,
da si junak v romanu?
To je v redu.
-Si prebral knjigo?
-Ti je bila všeč?
No, saj knjiga ni slaba,
vendar so mi bolj pri srcu filmi.
To je to, mali.
Malo posnamemo vas
in gremo.
Mama, poglej!
Daj no, pusti mi …
-Saj bom lahko.
Preveč smo ga naložili.
-Je že v redu.
Ni dovolj prostora za vse.
Vse je v redu.
Zelo smešno!
Vzemi žogo in se nauči igrati.
Nogometa sploh ne maram.
Torej, odhajaš?
Da, čez par minut.
-Nikoli ne pozabi na Zeleni vrh.
Če boš v mestu kaj potreboval,
mi le sporoči.
To je Rudi.
Pošlji ga s sporočilom
in takoj bom prišel.
Mama!
Dobro.
Marica, gremo.
Koko!
Gremo!
Dobro, Koko. Adijo.
-Adijo, Božo.
Zlatko?
Izvoli … to je knjiga o meni
o kateri sem ti govoril.
In, kakšna je?
No, ni se zgodilo točno tako,
kot je napisano.
Večkrat, na primer piše,
da sem se bal …
No, to je smešno.
Koko?
Ali verjameš v duhove?
Duhove?
Mislim, da ne.
Pa ti?
Ne. Popolne izmišljotine.
Kdorkoli je trdil, da je videl
duha, so mu dokazali konfabulacijo.
Konfabulacijo. To je,
ko si ljudje izmišljujejo stvari.
Sami sebi lažejo,
pa se tega ne zavedajo.
Kaj pravzaprav veš
o starem Vinceku?
Vinceku?
Saj veš na koga mislim.
Na starega gospoda, ki je živel
v našem stanovanju?
Pravzaprav, ne vem ničesar.
Le to, da je umrl.
Zakaj?
Nadaljevala bova jutri.
Pazi, da ti ne bi kdo sledil.
Ne reci, da sem te prestrašil.
To je tako žalostno.
Umrl je, ni pa imel družine.
Povsem sam je bil.
Sploh mi ni všeč.
Mislim, da je to narisal
nek slaven slikar.
Mor da jo lahko dobro prodamo.
Lahko pa vstane od mrtvih
kot duh in zahteva svojo sliko!
Očka, duhovi sploh ne
obstajajo. Popolna konfiguracija.
Dr. VLADISLAV BRNČIĆ
PON-PET 9.00-17.00
Koko?
Nisem še.
Dobiva se v skrivališču.
So ti sledili?
Poslušaj …
Kar ti bom zdaj povedal,
je zelo pomembno.
Moram pa biti prepričan,
da ne boš povedal nikomur.
Ne bom.
To ni dovolj.
-Dobro, obljubim.
Tudi to ni dovolj.
Daj no, nič ti ne bom.
Prižgi vžigalico.
To je za dezinfekcijo.
Zdaj pa ti.
Ne reci, da te je strah.
Zdaj pa ti.
Ne skrbi.
Hitro se bo zacelilo.
Zdaj sva krvna brata.
Če boš pred menoj kaj skrival,
ali kolaboriral s sovražnikom,
… si oplel.
-Katerim sovražnikom?
Katerimkoli sovražnikom.
Naj ne izvem, da kolaboriraš!
Tu je bilo.
Bilo je že 21.30.
Šel sem mimo
in slišal čuden glas.
Kot da bi bil “njegov” …
Čigav glas? Od starca?
Od starega Vinceka.
Ali kaj vidiš?
Prav ničesar!
To je to! Tudi jaz nisem videl
ničesar. Mislim … “nikogar”.
Si prepričan, da je bil glas
Vincekov? -Popolnoma.
Ta hreščavi glas …
Kot čarovnica!
Ali praviš,
da je stari Vincek duh?
Mor da je bila le
konfederacija!
Ne prisili me, da ti rečem,
da si neumen.
Prosim te le, da dobro poslušaš.
Poslušaj. Kar ti bom zdaj povedal,
ne smeš reči nikomur, posebej …
Fanta, pozni smo!
Pazi se ga.
Mikija? -V očeh se mu vidi,
da je potuhnjen.
Umiri se, saj nisem komercialist.
Kaj počneš?
-Le gledam, kaj delaš.
Tako … tukaj je!
Novi MH-13
Sestavil: Miki Horvatić.
To je 13. tip letala, z dvojnim
kljunom in prilagodljivim repom.
To je umetnina.
Milić!
Kaj je to? Prinesi.
Pohiti, Milić, čas je denar!
Že grem …
Živijo, mali.
-Kdo ste vi?
Kaj počnete tukaj?
-Ne boj se.
Vodovodni inštalater sem.
Preverjam cevi.
Saj v tej sobi jih ni.
Polnjene paprike …
Živijo.
-Živijo.
Usedi se, Koko.
Kosilo je pripravljeno.
Je inštalater še tu?
-Odšel je.
Čuden tip …
-Da, tudi meni se je zdel.
Kaj pa, če je kaj ukradel?
Kaj bi lahko ukradel?
Naše zobne ščetke?
Ali sliko starega Vinceka?
Raje jo snemi z zida.
-Neda, sploh ne razumeš umetnosti.
Kako je bilo v šoli?
-Odlično.
Mama?
-Prosim?
Bomo jedli polnjene paprike?
-Da, ampak za večerjo.
Nocoj dobimo goste.
Za kosilo
pa je rizi-bizi.
Miki pride na večerjo?
-Da, s starši.
Oprosti, oče.
Ali verjameš v duhove?
Kakšne duhove, Zlatko?
O čem pa govoriš?
Ali misliš, da je možno,
da bi videl duha?
Vem, da znanost pravi, da ni.
Obstajajo pa neke knjige
o spiritualizmu.
Menim, da malo preveč bereš.
Zdaj pa molči in jej.
Nisi mi odgovoril.
Zlatko, duhovi ne obstajajo.
Zakaj toliko sprašuješ?
In to za mizo!
Niti besede več!
Oče, od česa je umrl stari Vincek?
Kaj pa to tebe briga?
Si mor da videl njegovega duha?
Če si res želiš vedeti, je stari
Vincek umrl od apopleksije.
Si razumel? A-po-pleks-ija.
Zdaj pa preveri v svojih knjigah,
če je oseba po tem lahko duh!
Pojdi ven.
Ven, sem rekel.
V tej hiši obstaja pravilo
– brez govorjenja za mizo.
MEDICINSKI LEKSIKON
APOPLEKSIJA – MOŽGANSKA KAP
Veseli me, da smo končno
vsi skupaj.
Hvala, ker ste nas povabili.
Nekaj stvari moramo še opraviti
v stanovanju, ampak, saj imamo čas.
Stanovanje je odlično.
In veliko večje od našega.
Kajne, Jagoda?
Navdušeni smo. Najbolj pomembno je,
da imata otroka svoji sobi.
Prihaja glavna jed!
Polnjene paprike.
Preprosto obožujem jih!
Kajne, Jagoda?
Nič posebnega ni, no …
Krožnike, prosim.
Stari, ves dan nisem jedel,
da bi se tu lahko nabasal do smrti.
Razporeditev sob
je drugačna kakor pri nas. Kajne?
Še eno bom.
Hvala.
Ti imaš dovolj eno.
Miki?
Imaš tudi ti rad polnjene paprike?
-Če jih imam rad?
Lahko bi jih jedel do smrti,
kakor čevapčiče.
Jaz bi štiri, teta.
Prav … saj so samo še štiri.
Dober tek vsem skupaj. Vzemite,
če potrebujete še kaj.
Mor da malo kruha?
Tri …
… in štiri.
Je ostalo kaj od starega lastnika?
Slišal sem, da je bil zelo bogat.
Nič, samo nekaj stare krame.
Kup papirjev.
Vse bomo obnovili.
Takoj, ko prihranimo nekaj denarja.
Ruža, vi ste ga najbolje poznali.
Živel je sam, kajne?
Imel je družino, ampak so se
ločili, preden se je preselil sem.
Zelo tih je bil
in držal se je bolj zase.
Kot da ne bi maral življenja.
Mislim, da je bil zelo nesrečen,
naj mu bo lahka zemlja.
Naša Ruža je
dve leti živela v Parizu.
Kako je bilo tam?
-Težko je na hitro opisati.
Ne morem reči, da je bilo bolje.
Le drugače je.
Mesto je zares prekrasno.
Ruža pomaga Koku pri francoščini.
-Res?
Zelo smo vam hvaležni.
-Hvala.
Mor da bi lahko pomagali
tudi Mikiju.
Pri “vseh” predmetih!
Stara vešča je grozna.
Stari je izgledal kot duh,
še preden se je stegnil!
Torej tudi vi mislite,
da je stari Vincek duh?
Kdo pa še to misli? Vi?
Opa, elektrike je zmanjkalo.
Neda?
Koko, mor da pa je duh?
-Zresni se, prosim te.
Imate svečo ali kaj podobnega?
-Elektrika bo kmalu nazaj.
Kaj je to?
Ne vem.
“Takoj se izselite iz tega
stanovanja.
Čim prej, tem bolje.
In ne kličite policije …”
Duhovi ne pišejo sporočil
in ne mečejo opek v okna.
Še vedno menim, da se je inštalater
igral z elektriko.
Duhovi se ne oblačijo v inštalaterje
in ne sekajo napeljave.
Kaj pa je potem bilo?
Možnost, da se je Vincek vrnil
kakor duh, so infinitezimalne.
Če pa res je duh, potem je logično,
da želi svoje stanovanje nazaj.
Verjetno je dojel,
da ga pravno ne more dobiti nazaj.
Če bi Vinceka lahko vsaj videla,
ali če bi vedela, kje se skriva.
Kaj pa če bi vključila še Mikija?
Mislim, da je …
Če nočeš, da ti odpade tisti prst,
mu ne boš omenil niti besede. Prav?
Se vidiva popoldan.
Tu je še malo papirja.
Kaj je bilo s tisto opeko včeraj?
No …
Nekdo je namenoma prerezal
vse žice in izklopil varovalke.
Sumim inštalaterja.
Na, za rep vzemi
ta strgan papir.
Miki?
Ali verjameš v duhove?
Spet tvoja zgodbica o duhovih!
Zakaj si tako obseden?
Vem, da so možnosti za njihov
obstoj infantilno majhne, ampak …
Še vedno menim, …
-Takole!
MH-16.
To je 16. tip letala, s spuščenim
nosom in reaktivnim motorjem.
Tretji poizkus.
Videti je, da tole z nosom
ne deluje. Zdaj pa ti.
Miki!
Koko, lestev!
Od kod pa ti? -Kje je Miki?
-Popihal jo je.
Saj sem ti rekel.
Greva!
-V skrivališče.
Pokaži.
Poglej mojega.
Kaj misliš? Zakaj se
je tvoj zagnojil, moj pa ne?
Si mogoče kaj omenil Mikiju?
-Ne, ne, nisem.
Prebral sem tisto knjigo o tebi.
No, tako … bolj za otroke je.
Ampak ni slaba.
Le preveč ste se obotavljali.
Jaz sem takoj vedel, kdo krade.
Zdaj pa o Vinceku …
Govoril sem z očetom.
Bil je njegov zdravnik.
Pravi, da je stari Vincek umrl
od apopleksije. -Od česa?
Tudi jaz nisem vedel,
zato sem pogledal v leksikon.
Apopleksija pomeni kap.
-Od tega se ne umre.
Lahko se, ni pa nujno.
Kaj torej to pomeni?
-Nič. Več podatkov potrebujeva.
Kdo bi nam lahko
povedal kaj več?
Oh, Koko. Vstopi.
Dober večer.
Bi kamilični čaj?
Pravkar sem ga skuhala zase.
Teta Ruža,
pravzaprav sem prišel …
No, tu je skodelica,
in stori kakor želiš.
Si naredil domačo nalogo?
Tukaj je! Samo …
Pa poglejva …
Francoščina je kakor glasba.
Ne govoriš je, ampak jo poješ.
Moral bi obiskati Pariz.
Prelep je.
Toliko kulture, umetnosti …
Slavolok zmage, Eifflov stolp,
Louvre, Montmartre …
Ali slišiš glasbo?
Nisem prišel zaradi naloge.
-Nisi?
Rad bi vas vprašal
nekaj o Vinceku.
Kaj si rekel?
Omenili ste ga pri večerji.
Želim vedeti, ali je umrl zaradi …
… Kdaj ste ga zadnjič videli?
-Pojdi domov!
Pojdi, sem rekla!
Če potrebuješ pomoč
pri francoščini …
dobro. O Vinceku, pa se nimava
kaj pogovarjati!
Hej … hej …
Kaj se dogaja?
Ni razloga za paniko.
-Seveda je!
Nekdo nas je potegnil.
Novi smo v soseščini …
Daj no, otroka sta prestrašena.
Ja, vem, da sta, ampak …
Pokličiva policijo!
Draga, umiri se, prosim.
Verjetno so bili kakšni huligani …
ki jih je malo zaneslo.
Nihče ni bil poškodovan.
Ali bova čakala,
da koga poškodujejo?
Ne bova čakala, ampak …
Če pokličeva policijo,
bi jih lahko zares razjezila.
Ne vem, …
Strah me je.
Mene tudi.
Hej …
Prišla sem pogledat, kako si.
Tudi ti ne moreš spati?
Včasih se zgodi, …
… da tudi starši ne vemo
kaj nam je storiti.
Upam, da razumeš.
Ne skrbi, mama.
Vse se bo uredilo.
Le mirno spi.
In jaz sem prišla povedat “tebi”,
da dobro spi.
Lahko noč.
Lahko noč, mama.
Povem ti,
sigurno je bil Vincek!
Njegov portret imamo na steni,
vem kako izgleda.
Zdelo se ti je. Noč je bila,
grmenje, strah …
Prepričan sem, da je bil Vincek!
-Kaj pa bi počel na tvojem oknu?
Potem se je tudi tebi zdelo,
da si ga slišala. -Ni se mi.
Kako, da tebi pa ne?
Med II. svetovno vojno
je bilo tu …
nemško vojaško letališče.
Brez hiš, samo trava in steza.
Spodaj so zgradili
številne hodnike …
in zaklonišča.
Vhodi v zaklonišča
so bili povsod.
Po vojni je področje
nadzirala vojska.
Zgradili so stanovanja
za svoje častnike. Eden od njih …
je bil poročnik Vinko Karas,
imenovan Vincek.
Kaj to pomeni?
Če je duh, ali ne, vemo,
kje se Vincek skriva.
Tjale …
Od tukaj se je slišalo Vinceka.
Koko?
Dobro sem. Dobro sem.
Pojdi noter!
-Zdaj?
Ne, ko bo snežilo!
Pojdi, jaz bom svetil.
Po drugi poti.
Sem ti rekel!
Duhovi? Malo verjetno!
Tu bo nekaj.
Verjetno ima Vincek
tu svoje stvari.
Zlatko?
Mislim, da to ni Vincekovo.
-Seveda je.
To je naša klet.
Ne more biti le to.
Gotovo je tukaj nekaj.
Vse sva prečesala.
Ne razumem.
Vse je bilo jasno.
Pojdiva k meni na sok.
Mor da se bova česa spomnila.
Miki je tu.
-V tvoji sobi je.
Miki!
Hej, prijatelj. Kaj se dogaja?
Kaj počneš tukaj?
In … nisem tvoj prijatelj!
Iščem papir, da bi
Marici pokazal …
Ven iz moje sobe!
-In hiše.
Zakaj si tako kujav?
Samo po …
Hej, počakajta!
Prišel sem zaradi
male Marice! Ničesar nisem …
… hotel!
-Kot na primer, pomagati meni,
ko sem padel s strehe.
-To ni res!
Šel sem dol, da bi ti pomagal.
-Ven!
Marica! Koko, počakajta!
Dovolita, da razložim!
Zakaj si Mikija spustila noter?
Zakaj si ga ti vrgel ven?
Fin fant je.
Seveda! To praviš,
ker si vanj zatreskana.
Zakaj si ga spustila noter?
Ljubosumen si! Boljše izgleda
in še bolje igra nogomet.
Vratar sem.
To je nekaj povsem drugega.
Kaj je Miki iskal?
Marica, velika punca si že,
moraš me razumeti.
Miki je zdaj sovražnik
in ne more kar prihajati, prav?
Kaj je iskal?
Dobro! Ampak, ne razumem,
zakaj ga ne marata?
Kaj je Miki iskal
v tvoji sobi?
Kaj je iskal?
Če je iskal le papir …
pomeni, da je včeraj nekaj našel
med mojimi papirji.
Poglej, od tukaj
sem jih vzel.
Hmm …
To dekle se mi zdi znano.
Kaj pa tole?
Včeraj sem za rep letala
uporabil podoben kos.
Ampak … letalo je odletelo
in pojma nimam kam.
Manjka druga polovica papirja,
tista, ki si jo uporabil za letalo.
In Miki jo je našel!
Vidiš? In kaj sem ti rekel
o Mikiju?
Neke vrste zemljevid je.
-Tole so nekakšne ceste.
Tuneli. Podzemni hodniki!
Pojdiva nazaj!
Najprej od Mikija potrebujeva
drugo polovico.
Prav imaš.
Že vem.
Pomoč potrebujeva.
Torej, odhajaš?
Da. Pozno pridem.
-Stražil bom hišo.
Na mizi je
nekaj zate …
da ti ne bo dolgčas.
-Kaj?
Pojdi pogledat …
T6 S6 MO1 1234K!
M4M8 TE 6M4 R4D4
JUNAKI PAVLOVE ULICE
TI SI …
… MOJ …
… JUNAK!
TI S MOJ JUNAK!
RADA TE IMA MAMA!
Tako razdeljeni koščki.
Kako se deli ulomke, otroci?
Zelo preprosto. Poglejte …
imamo veliko ploščico čokolade …
in radi bi jo pravično
razdelili …
s prijateljem.
Prijatelj, si še vedno jezen name?
Pusti me pri miru.
Nisem tvoj prijatelj.
Motiš se, Koko.
No, se opravičuje, nisem želel
brskati po tvojih stvareh.
Le papir sem iskal.
Lažeš. Nekaj drugega
si iskal. To veva!
Motiš se.
Zares sem prišel pogledat Marico.
Tvoja sestra mi je všeč.
No, pa sem izustil.
Dokaži.
Dokažem naj. Kako?
Otroci, prosim!
Umirite se!
Umirite se!
Kaj pa, če bi šel z Marico
v kino?
Si znorel? Nikakor!
Zakaj mene sprašuješ?
Njo vprašaj.
Sem že. Jutri greva.
Pravzaprav je “ona” vprašala mene.
Zakaj potem sprašuješ mene?
Moj prijatelj si.
Želim, da bi mi zaupal.
No, pa ti ne!
Prosim?
Po večerji skočim
do prijatelja.
Vrniti mu moram neke knjige.
Kaj nisi rekel, da Milić
ni prav ljubitelj knjig?
Ne Milić, nek drug prijatelj.
Krešo.
Krešo …
Kdaj se vrneš?
Rekel je, naj pridem kasneje.
Šel je v kino. Ne gredo vsi
spat s kokošmi, kakor mi.
Vlado …
Dobro.
Do desetih bodi doma.
To je kodirano sporočilo.
No, ga lahko dekodiraš ali ne?
Ne vem. Mor da lahko.
Kje je druga polovica.
Miki jo ima.
On je naš sovražnik.
Ukradla mu jo bova,
medtem ko bo v kinu z Marico.
Zlatko ima dober načrt.
-Ne razumem …
Kako to, da gre Marica
v kino z našim sovražnikom?
In kdo je Zlatko?
Ampak, počakaj …
Začni od začetka.
Dobro.
Preden sem se preselil sem …
… je to pripadalo …
-Počakaj.
Poslušam.
To je pripadalo nekemu
starcu, ki je umrl od apokalipse,
kakor pravi Zlatkov oče. On ve
te stvari, ker je zdravnik.
Zlatko pa meni, da ni povsem mrtev
in da živi v podzemlju.
“Ni povsem mrtev?”
Tukaj sva vstopila.
Zlatko meni,
da se tam nekdo skriva.
Ali nekaj.
-Nekaj?
No, duh.
-Aha …
Greva noter?
-Ne, počakajva Zlatka.
Pridi.
Izvoli.
Kaj mi bodo vžigalice?
Potrebovali jih bomo
za po-bratenje.
Ne razumem.
Rekel je, da naju bo čakal tu.
Počakaj me tu.
Glejte, odličnjak je.
Nobenih težav ni imel.
Potem se je začel družit
s tistim mulcem.
Z njim! To je ta!
-Hej. Mulc!
Pridi.
-Gledal bom kako ga zaslišujete.
Prepričan sem, da ve!
-Umirite se, prosim.
Ali poznaš Zlatka Brnčića?
Poznam.
-Si bil včeraj z njim?
Kdaj?
-Včeraj zvečer.
Ne. Zakaj?
Kje je Zlatko?
Ti mi povej! Kje je moj sin?
-Dobro, v redu.
Zlatko je včeraj po večerji
odšel od hiše in ni se vrnil.
Rekel je, da gre
k prijatelju … Krešu.
Ali poznaš tega Kreša?
Ne. Kdo je to?
Verjemite … Nikoli
ni bil tak.
Nisem ga tako vzgojil.
-Dobro, dobro.
Z nami greš na postajo, da nam
odgovoriš na par vprašanj. Prav?
Kako ti je že ime?
Ratko Milić. Koko.
Gremo.
Car, dol!
Dol, sem rekel!
Hej Božo!
Koko igra nogomet?
Hmm … ja, na nogometu.
Kaj ti počneš tukaj?
Jaz … pozabil sem očala.
Saj jih imaš na nosu!
Ah, potem pa nič. Adijo!
-Adijo.
Ves dan me že
zadržujete tukaj.
Starše bo skrbelo.
Ne skrbi za starše.
Raje naj te skrbi zase.
Ničesar mi ni treba reči,
brez odvetnika.
Brez odvetnika?
Si to videl v filmih?
Kakšnega odvetnika.
Misliš, da ne vem, kdo si ti?
Prebral sem tisto knjigo o tebi.
Vse sem videl.
Berem med vrsticami.
Vi, otroci, mislite, da lahko
rešite, česar policisti ne morejo.
Mislite, da smo bedaki!
Nesposobneži!
Samo da je proti policiji
in državi!
Celo otroke
so vmešali v svojo zaroto!
Ničesar ni med vrsticami.
Saj je le otroška knjiga.
Pametnjakovič!
Misliš, da me boš pretental
s svojim nedolžnim obrazkom? Ne boš.
Nikamor ne greš, dokler ne poveš
kaj si storil z Brnčićem!
Sem vam rekel
da ne vem, kje je Zlatko.
Ali si se vsaj malo prestrašil?
Niti malo?
Preveč se trudim.
Misliš, da bi moral biti umirjen,
kot da mi je vseeno?
Dobro.
Daj no, Koko, poskusi se spomniti.
Ali si opazil kaj nenavadnega
pri svojemu prijatelju Zlatku?
Ali je imel sovražnike?
Ti je povedal kaj nenavadnega?
No, ne, nič.
Vem le, da preveč bere.
To je vse.
Lahko greš. Ampak, obljubi …
če boš opazil kaj nenavadnega,
ali se česa spomnil …
me boš takoj poklical.
To je moja številka.
In še nekaj …
Kar se tiče Zelenega vrha …
Vem, da si pogumen
in da ste ujeli tatove …
Ampak imeli ste tudi
kar nekaj sreče. Razumeš?
Razumem.
Nekatere stvari je najbolje
prepustiti odraslim.
Lahko so zelo nevarne.
Razumeš?
Hvala.
Poslušaj, zakaj je tvoj brat
tako jezen name?
Veš kako neumni so fantje,
ko se postavljajo.
Vem! Oziroma, ne vem.
Nikdar se ne postavljam.
Miki!
To je moj stric.
Kaj počneta tukaj?
-V kino greva.
Veseli me, da te vidim.
Kaj počneš tukaj, stric?
-Nič, mimo sem šel.
Kaj pa če gremo na
čevapčiče? Jaz plačam.
Čevapčiče? Seveda!
In potem lahko še na sladoleda.
-Vstopnici sva že kupila.
Saj ni nič takega. Bosta šla
kak drug dan. Jaz plačam.
No, Marica, kaj praviš?
Poglej kako je simpatična.
Ustavi pri kiosku.
Miki?
Bodi dober in mi prinesi
športne novice.
Prosim.
Pelji.
Kaj pa mali?
-Pelji.
Ne skrbi, to je samo najina
igra. Ve, kje stanujem.
Pojdi! Kaj se ustavljaš?!
Naravnost predse glej!
Še žal ti bo,
da si me takole porinil …
ko bo prišel moj brat
s policijo!
Sedi tukaj in molči!
S pasom ali palico te našeškam!
Nisem jaz kriv,
da tvoji starši ne poslušajo.
Ptička je v kletki.
In fant ne ve, kje smo?
-Prepričan sem.
Poslušaj… si prepričan
da je to dober plan?
Zakaj?
To dekle…
Gotovo ji je grozno, da je sama.
-Ne bodi zdaj mehkužen.
Ni to. Še vedno menim,
da bi morali ugrabiti Koka.
Ne, dekle je boljša izbira,
boš videl.
Njeni bodo naredili
karkoli rečemo.
Zakaj se sprehajaš?
Sem ti rekel, da sedi!
Če to storiš še enkrat, te bom
našeškal tako, kot še sanjala nisi!
Koko?
-Živijo, teta Ruža.
Nekaj ti moram povedati.
-Sedaj nimam časa.
Lahko mi poveste kasneje.
Ampak, za Vinceka gre!
Zadnjič, ko si vprašal,
sem se prestrašila,…
da bi vsi mislili, da sem nora
in me poslali v norišnico.
Veš, nikogar nimam,
ki bi skrbel zame,…
tako kot tudi on ni imel nikogar.
In razmišljala sem, da si mor da
tudi ti opazili kaj nenavadnega.
Lahko bi si povedala, kar veva.
Ničesar ne vem…
… in ničesar nenavadnega
nisem opazil. -Jaz pa sem!
Duha?
Ne govori tega!
Mislim, da je bil “on”.
Naj mu bo lahka zemlja.
Vincek?
Dva ali tri tedne nazaj
nisem mogla spati…
in slišala sem čudne zvoke
s stopnišča.
Razumeš, Koko?
Vrtnica (ruža) za Ružo.
Mislite, da vam jo je
pustil Vincek?
Ne razumi me narobe, vendar dolgo
sva bila skupaj, preden je umrl.
Vse je bilo zelo diskretno,
ker ni bilo primerno.
On je bil vdovec in jaz vdova.
Ampak …
Ni dokaza, da bi bil duh.
Ampak to ni vse. Videla sem ga.
Pred dvema ali tremi dnevi je bila
nevihta. Nisem spala in sem brala.
Naenkrat sem od zunaj
zaslišala hrup.
Bil je on, Koko! Prisežem!
Tudi jaz sem ga videl.
Vidiš? Poleg tega, pa vem nekaj
o njem, kar bi ga lahko …
pripeljalo nazaj
tudi po smrti.
Zelo bogat je bil,
ampak tudi zelo …
skopuški. Imel je ženo in hčerko,
vendar ju je pustil zaradi denarja.
In potem?
Na stara leta je spoznal, da mu
denar ne koristi, če je sam.
Ampak, bilo je že prepozno.
Samo trenutek.
“Preselite se v roku 48 ur
ali pa ne boste več videli …
svoje hčere, posebej če
boste poklicali policijo.”
Kje je Marica?
Še vedno je ni nazaj.
-Koko, kaj se dogaja?
Takoj se vrnem.
Koko!
Car, kaj počneš tukaj?
Pojdi domov! Pojdi!
Počakaj me tu.
Koko …
Teta Katarina,
ali ste videli Marico?
S tistim bedakom Mikijem je bila.
-Da, bila sta tukaj.
Ste prepričani?
-Da, prodala sem jima vstopnici.
Zakaj?
-Torej sta šla noter?
Pojma nimam.
Počakaj, najprej sta šla kupit
pečene kostanje.
Koko, kaj se je zgodilo?
Ali ste videli mojo sestro, Marico?
Mogoče. Kako izgleda?
Deset let ima,
dolge črne spletene lase …
bila pa je s sumljivim tipom,
ki mu je ime Miki.
Videl sem deklico
z rdečimi trakci …
v laseh.
No? Je bila z Mikijem?
Da, bila je z nekim fantom.
Šla sta ven, kupila kostanje …
in odšla.
Nista šla noter?
Ne, v taksi sta šla.
V taksi? Kako to mislite?
Kakšen je bil?
Mercedes je bil …
Voznik je imel sivkaste lase
in brke.
Izgledal je prav kot moj oče.
Le da je moj oče kuhar …
No, dobro. Adijo.
Pojdiva, Car!
Car, iščeva
taksista z brki.
Kaj je zdaj, mali?
Daj, spelji se.
Odstrani psa od mojega avta!
Hej …
Kaj pa zdaj? Res si nadležen.
Ste bili danes popoldan
pred kinom?
Ne vem, ne spomnim se.
-No, tam so vas videli.
In si zapomnili vašo številko.
In kaj potem, če sem bil?
Kaj pa to tebe briga?
Kam ste odpeljali deklico?
In nikar ne lažite.
Kakšno deklico?
Tisto, katere trakec
imate na zadnjem sedežu.
Res si nadležen, veš?
Na Tuškanac sem jo peljal. Zakaj?
-Kdo je bil z njo?
Poslušajte, gospod …
Bolje, da poveste meni,
kot da govorite s policijo.
Sodelovali ste pri ugrabitvi!
Dobro, počakaj, počasi.
Bila sta nek moški in nek fant.
Samo to vem.
Peljite me tja.
Psom ne dovolim v avto.
Si nor?
Nimate izbire.
Tu sem jim ustavil.
Ne vem pa, kam so šli.
Čakal je …
da odpeljem.
Tako, to je vse, kar vem.
Hvala. Nasvidenje.
Adijo.
Pridi, Car!
Išči Marico!
Daj, Car, pridi!
Ni tako …
preprosto, veš?
Ne, v knjigi sem prebral,
kako se to naredi.
Tudi jaz sem prebral,
ampak zato še nisem vlomilec.
Mislim, da si reva
in da te je strah karkoli storiti.
Ne želim, da bi mamo skrbelo.
Vseeno mi je, koliko bo trajalo,
le da bi vedela, kje sem.
Res je mraz tukaj.
Kako dolgo so potrebovali,
da so zgradili vse to?
Podzemni hodniki …
Napeljali so elektriko,
ventilacijo, jih opremili.
Precej dobro.
Boš ti še naprej poskušal
s tem nožem odkleniti?
Ne, zakaj?
-Ga daš meni?
Seveda, če misliš …
Psss, tiho.
Marica …
Koko.
Zaveži na ograjo …
Daj, zlezi noter.
Ne morem.
Seveda lahko.
Zlezi v košaro.
Spusti ograjo.
Ne skrbi, držim te.
Pridi!
Pobegnila je!
Nekdo ji je pomagal.
Koko ali Miki.
Ti in tvoji neumni otroci!
Nisi zaklenil vseh vrat!
Nisem pomislil na balkon!
Idiot!
Koko …
Kaj je, pokvarjenec?
-Rad bi se opravičil.
Opravičil?
Pokvarjenec si in ugrabitelj!
Vsega je kriv moj stric.
Vrgel me je iz avta.
Nehaj se kujati, prav?
Poleg tega, pa ne morem domov.
Stari me bo ubil, ko vidi,
da sem ukradel tole …
Je to … ?
Da, prijatelj, je.
Marica!
Vstopi.
Kaj se je zgodilo?
Božo je izginil.
Odšel je, da bi se igral s teboj
in od tedaj se ni vrnil.
Vemo tudi za Zlatka.
Kam izginjajo
tvoji prijatelji?
Ne vem.
Vem pa, kako ju bomo našli.
Miki …
Z-7 … Hmm …
N-M …
Nam lahko poveš, kaj …
-Potrpljenje, gospa … Delava.
Tega sploh ne razumem.
Tudi jaz ne.
Božo bi to razrešil.
Knjigo potrebujemo.
Katero knjigo?
Sporočilo mora biti
povezano s knjigo …
katere naslov je ključ.
To me je naučil moj oče.
Označiš prve črke
naslova s številkami od 1 do 9 …
potem pa zamenjaš
številke s črkami.
Ampak, stari ni pustil
nobene knjige.
Je, eno je pustil.
To je ta knjiga.
“Božična zgodba”
Poskusimo.
“Draga hči, duhovi
preteklosti se bližajo.
Zapuščam ta svet. Vem,
da ne boš žalovala za mano.
Žal mi je.”
Ničesar ne razumem.
Piše tudi “klet”
in “in vrata za vrati”.
Kakšna klet?
Naša klet!
Vem kje se Vincek skriva.
Tukaj ni ničesar.
“Vrata za vrati”.
Vstopite!
Vstopite.
Vstopite, no.
Pravzaprav …
Sem vas pričakoval.
Videti je, da se ne da
pobegniti usodi.
Gotovo si prijatelj …
tistih dveh, ki sta nas
obiskala že prej.
Kje sta Zlatko in Božo?
Koko!
Koko! Koko!
Koko! Koko!
Koko!
Koko!
Kdo ste vi?
Kako vam je ime?
To je stari Vincek, oderuh in
skopuh, ki se skriva v podzemlju.
Tile pa so mislili, da je mrtev
in da se pojavlja kot duh.
Sem vedel, da ni duhov,
tako piše v …
Dobro, mali, boš potem povedal.
Ne, ne, fant ima prav.
Jaz sem ta nesrečni Vincek.
In sem neke vrste duh,
ker sem uradno mrtev.
Tako piše ne mojem mrliškem listu,
ki ga je izdal zdravnik,
ki sem mu za to dobro plačal.
Dobro, nadaljuj.
Nimam več česa reči.
Le da bi bil rajši res mrtev,
kot da še naprej živim takole.
V življenju sem zbral
veliko zlata in denarja …
in postal suženj svojih zakladov.
Suženj, ki je celo
zapustil svojo družino.
Potem so prišli neki ljudje,
ki so izvedeli za denar …
in mi ga želeli vzeti …
in grozili so, da me bodo ubili,
če bom odšel na policijo.
Potem sem zaigral svojo smrt …
da bi ohranil svoje bogastvo.
Vendar, zakaj?
Le da bi ga pokopali
skupaj z menoj?
Poleg tega pa …
sem se zakopal
pod zemljo že kar dolgo nazaj.
In …
lopovi so mislili, da je zaklad še
pri nas in zato so nam grozili.
Kdo vam je grozil,
da vas bo ubil?
Tega ti ne smem povedati,
lahko bi se maščevali.
Če ne meni, pa moji hčerki,
če bi izvedeli, kje živi.
Zakaj si napisal tisto sporočilo?
Tisto sem napisal za mojo hči.
Ko je bila še majhna …
sva se igrala z črkami
in kodiranimi …
sporočili.
Če bi kdajkoli izvedela …
… o moji …
-Mama?
… smrti.
To je moja mama!
Mama!
To je dedek!
Rekla si, da je mrtev,
ampak je živ in zdrav!
Očka …
Draga moja Katica …
Marica, glede kina …
-Šla bova. Ampak ti plačaš.
No, končno je vsega konec.
Ni še vsega konec.
Tiste pokvarjence je treba uloviti.
Imam zamisel.
Miki?
Usedi se!
Bravo!
Pa vas imamo!
Prekleto!
Sem vedel.
Poglej starega skopuha.
Si vstal od mrtvih, kaj?
Tišina!
Moja sta in molčita, dokler
ne rečem drugače. Razumeta?
In kje je Miki?
Horvatića sta vse priznala.
Že leta sta
nadlegovala Vinceka,
zato se je skril pod zemljo.
Potem ste prišli vi.
Sosedov brat
se je preoblekel v inštalaterja…
in preiskal vaše stanovanje.
Istega večera
je prerezal vaše žice.
Kmalu po tem je razbil
okno s tisto opeko.
Ko so Koka slišali govoriti
o duhovih, so ga hoteli prestrašiti.
Kaže, da tole z nosom ne deluje.
Zdaj pa ti.
Preden je Koko
zdrsnil s strehe…
je njegovo letalo opravilo
nenavaden polet.
Mikijev oče je našel polovico
papirja z Vincekovo kodo …
potem pa je nagovoril Mikija,
naj dobi še drugo polovico.
Koko, počakaj!
Fanta!
Ko se je tudi to sfižilo,
so se odločili, da ugrabijo Marico.
To je vse.
Tukaj smo zaključili
in pokvarjenci so za rešetkami…
predvsem zahvaljujoč Koku.
Poglej…
Povsem se je zacelil.
Sploh nisem dvomil.
Koko!
Lahko dobimo izjavo
za televizijo?
Lahko.
Teče!
Z nami je Ratko Milić,
bolje znan kot Koko …
junak romana o
lopovih na Zelenem vrhu …
ki je, kot je videti,
ujel še eno tolpo…
nevarnih in zakrknjenih
kriminalcev. Koko …
kako se počutiš, ko si ujel nevarne
pokvarjence z lastnimi rokami?
No, v redu.
Ampak, nisem jih ujel sam.
Pomagali so mi Zlatko, Marica,
Božo in Car.
Na koncu je pomagal celo Miki.
Misliš, da bodo tudi po
tem dogodku napisali knjigo?
Ne, počakaj.
Rekel si, da imaš rajši filme.
Kaj pa, če bodo posneli film?
To bi bilo odlično.
Kakšen naslov pa bi predlagal
za ta film?
KOKO IN DUHOVI
Režija

Get Adobe Flash player

Comments are closed.